Manualna terapija po metodi Grishina

Manualna terapija lobanje in križa je zelo blaga oblika manualne terapije, ki obravnava človeka celostno. Terapevt z nežnim dotikom rok zbrano “posluša” fiziološki sistem telesa, imenovan kraniosakralni sistem.

Stanje sistema se terapevtu razkriva skozi frekvenco, moč in kvaliteto različnih ritmov, podobnih valovanju. Povzroča jih pretok cerebrospinalne tekočine, ki obliva in ščiti možgane ter hrbtenjačo.

Terapevt spremlja in vzpodbuja lastne notranje sile telesa, ki človekovemu organizmu pomagajo doseči prvotno naravno ravnovesje in harmonijo.

Terapevt pri svojem delu uporablja različne zaznavne veščine, poznavanje telesne anatomije in fiziologije ter poznavanje nezavednega gibanja kraniosakralnega sistema.

Indikacije in učinkovitost manualne terapije lobanje in križa

Terapija je učinkovita pri fizičnih bolečinah in težavah, pri popravljanju napak v telesni strukturi, pri odpravljanju vzrokov akutnih in kroničnih bolezni ter pri čustvenih in psiholoških motnjah. Izboljšuje stanje imunskega sistema in ima znaten vpliv na čustveno in duhovno sfero posameznika.

• motnje centralnega živčnega sistema,
• težave s hrbtenico in s sklepi (npr. težave s čeljustnim sklepom, koleni itd.),
• glavoboli, migrene, vrtoglavice, motnje v ravnotežju,
• pospešitev rehabilitacije po mehanskih poškodbah (poškodbe kosti, veziva, mišic, poškodbe glave),
• motnje vegetativnega živčevja (depresija, hiperaktivnost, izčrpanost, kronična utrujenost, nespečnost, prebavne motnje, menstrualne težave itd),
• motnje v delovanju notranjih organov (npr. težave z mehurjem, s prostato itd.),
• odpravljanje psihofizične napetosti,
• odpravljanje posledic različnih preteklih travm (npr. padci, nesreče in druge poškodbe, čustvene travme, porodna travma, operacije, anestezije, zastrupitve itd.),
• po stomatoloških posegih (po kirurških posegih v ustni votlini, pri nošenju korekcijskega aparata, po nameščanju novega zoba itd.),
• delo z dojenčki in otroki (deformacije in motnje, ki so posledice težkih porodov, težave pri učenju itd.).

Indikacije kontraindikacije za ročno korekcijo notranjih organov

Upoštevajte, da so ročne tehnike obravnavajo ne diagnoze (bronhitis, kolitis) vendar motnje mobilnosti tkiv in organov.

Zato bo naš seznam indikacij za ročno korekcijo notranjih organov kratko:

• omejena mobilnost notranjih organov;
• krče notranjih organov in krči zaradi živčnega draženje različnega izvora;
• opustitev organov, kot posledica motnje mobilnosti po tipu hipermobilinosti.

Običajno motnja mobilnosti enega organa, po navadi sekundarna, pride kot posledica funkcionalne motnje drugih organov, s prvim tesno anatomsko in funkcijsko povezana.

Cilji in učinki ročnega popravka notranjih organov

Namen ročne korekcije je ponovna vzpostavitev fiziološke mobilnosti organa. Z uporabo ročnih tehnik dosežemo ravnotežje med različnimi organi in sistemi v telesu.

Terapevtski učinki so:

• izboljšanje krvnega obtok (arterijskega in venskega),
• izboljšanje cirkulaciji limfe,
• izboljšanje funkcije vegetativnega in centralnega živčnega sistema,
• normalizacija presnove,
• odpravljanje organskih utesnitev in mišičnih krčev,
• izboljšanje hormonskega fona,
• preprečevanje recidivov blokad vretenc,
• pozitiven vpliv na psiho-čustveno stanje

Absolutne kontraindikacije:

• akutne vnetne bolezni, visoka telesna temperatura,
• akutne nalezljive bolezni,
• akutne vnetne bolezni notranjih organov, vključno z gastritisom in hepatitisom,
• rak, tumor,
• tromboza,
• spontane krvavitve,
• kamni v ledvicah in žolčniku,
• vsadki (vključno z kontraceptivno špiraljo in srčnim vzpodbujevalnikom).

Relativne kontraindikacije:

• kardiovaskularne motnje, vključno z tahikardijo, ishemična bolezen srca, arterijska hipertenzija,
• izčrpanost organizma zaradi različnih virov,
• menstruacija,
• kila.

Priporočena taktika zdravljenja:

• Med prvim obiskom se zbiramo temeljito anamnezo, opravimo potrebne meritve, načrtujemo shemo postopka zdravljenja,
• v prve dva tedna bolnika obravnavamo 2 krat na teden,
• v naslednjih treh tednih bolnik se zdravi 1 krat na teden,
• ena kura zdravljenja je sestavljena iz 6-7 obiskov,
• med postopkom terapije vsako tehniko ponavljamo 4-6-krat,
• pri vztrajnem izboljšanji nujno ponoviti zdravljenje v 2-h tednih ali mesecu.

Če po nekaj seansah niste opazil izboljšanja svojega stanja, potem vam ta vrsta zdravljenja ne ustreza. Lahko priporočamo drugo ustrezno zdravljenje.

Masaža je predvsem način uporabe dotika zato, da ustvari odnos med praktikom in pacientom za spodbujanje in obnovo ravnovesja na telesni, duševni in duhovni ravni. Z udarjanjem, pritiski in gnetenjem masaža sprošča, poživlja ali krepi telo ter vpliva ne samo na kožo, ampak tudi na mišice in okostje, krvni obtok ter meridiane ali energijske kanale.

Poleg tehničnih kakovosti, daje masaža tudi priložnost za enostavno doživetje dotika. Občutenje dotika je v moderni družbi skrajno zanemarjeno, je pa bistveni del dobrega počutja. Z uporabo skrbnih in občutljivih rok lahko praktik doseže občutek celovitosti, ki lahko v nas sprosti lastno zdravilno energijo.

Masaža koristi predvsem mišičnemu sistemu. Če so mišice preveč napete ali grčave, lahko pod vplivom masaže ohlapnejo ali se sprostijo. Če so preveč ohlapne in brez tonusa, se od masaže napnejo, ker jih udarci masaže sproščajo ali poživljajo. S tem masaža obnavlja uravnovešen tonus v mišicah in pomaga tudi krvnemu obtoku.

Masaža ne vpliva samo na človekovo telo, povzroči lahko tudi globoke čustvene in duševne spremembe. Ublaži stres in tesnobo in je zato zelo koristna za ljudi, ki imajo motnje v povezavi s stresom. Sam postopek je odvisen od težav, ki jih ima pacient. Zdravljenje je lahko skrajno lokalizirano; maser dela na primer samo v predelu hrbta, če ima pacient tam hude težave.

Delo s kronično otrdelimi mišicami ni vedno prijetno. Terapevt dela vedno do znosne meje za pacienta. Pri izvajanju globoke masaže lahko naslednji dan občutimo rahlo trdoto v obolelem predelu, ki pa mine v dnevu, dveh. Namakanje v topli ali vroči kopeli približno pol ure, ki mu sledi 30-sekundno hitro otiranje ali mrzla prha zvečer po masaži pomaga pri relaksaciji bolečin in občutka neugodja.

Mezgovni – limfni sistem – je poleg krvožilja najpomembnejši transportni sistem v telesu.

Limfa ali mezga je rumenkasta prosojna telesna tekočina, ki po telesu teče po mezgovnicah. Nastaja iz krvne plazme, ki difundira skozi stene kapilar v okoliško tkivo. Mezgovni sistem zbira to tekočino z difuzijo v mezgovne lasnice (limfne kapilare) in jo vrača v krvožilni sistem. Tekočina v mezgovnicah se imenuje torej limfa, vendar ima enako sestavo kot intersticijska tekočina.

Mezgovni sistem je poleg krvožilja najpomembnejši transportni sistem v telesu. Limfa se premika zelo počasi in pod nizkimi tlaki, saj sistem nima osrednje črpalke, kot je v krvožilnem sistemu srce. Kot vene imajo mezgovnice zaklopke, ki se odpirajo le v eno smer; potovanje limfe je predvsem posledica premikanja skeletnih mišic. Tudi ritmične kontrakcije krvnih žil pomagajo pri premikanju limfe po mezgovnem sistemu. Limfni sistem je specializiran za odstranjevanje odpadnih snovi iz tkiv; odnaša na primer povzročitelje bolezni (npr. bakterije), tujke (npr. prah), beljakovine in tudi do dva litra vode na dan.

V tako imenovanih limfnih vozlih se limfa prefiltrira in odstranijo se telesu škodljive snovi. Če pride v bližini limfnega vozla do vnetja, lahko le-ta zateče. Limfa se iz mezgovnih lasnic zliva v večje mezgovne žile, ki se izlivajo v desni mezgovod (limfa iz desnega zgornjega dela telesa) ali prsni mezgovod (limfa iz ostalega telesa).

Omenjeni mezgovoda se zlivata v krvožilni sistem preko leve in desne podključnične vene. Limfno žilje je prisotno tudi okrog prebavil. Medtem, ko večina hranil prehaja v portalni (dverni) venski sistem in gre nadalje v jetra, se maščobe reabsorbirajo v mezgovni sistem in gredo v kri preko prsne mezgovnice.